PlayGame

www.playgame.biz
 
KazaloPomoč pogostih vprašanjIščiRegistriraj seSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava

Share | 
 

 Medal of Honor: Airborne

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Play
Admin
avatar

Število prispevkov : 401
Join date : 11/01/2008
Age : 36
Kraj : NM

ObjavljaNaslov sporočila: Medal of Honor: Airborne   Pon Feb 04, 2008 4:43 pm

Začetki pridobivanja medalj ponosa segajo v daljno leto 1999 (2002 za PC), ko je izpod rok EA-ja prišel Medal of Honor. Sledilo mu je nekaj nadaljevanj, med sledečo tišino pa so se ljudstva zgrinjala nad druge WW2 špile, medtem pa tiho upala na nadaljevanje serije. To je septembra res prišlo, noseč podnaslov Airborne, kar nam da vedeti, da bomo leteči s padalom klicali »Death from above!« in nato podlegli strelom desetih nemških strojnic.

Kot že omenjeno, enajsti del serije igralce postavlja v škornje zavezniškega padalca med drugo svetovno vojno. Pri vsakem začetku misije s svojimi soborci skočimo iz letala, nakar se to odpre in naslednja naloga je varno pristati kjerkoli na podanem ozemlju. Pristati smo zmožni na radiju, obsegajočem približno tretjino ozemlja, saj nam naše padalske nogice kaj več ne dopuščajo, pa vseeno je pristanek velik del bitke. Prvo kot prvo, švabonarji so razporejeni po celi mapi, kar pomeni, da moramo paziti, da ne pristanemo direktno v domet strojnic, pač pa njim za hrbet ali na neko visoko pozicijo, primerno za daljinsko pospravljanje. Možni so tudi »skill dropi«, prinašajoč nagrade, bolj kot to pa je pomemben sam pristanek, saj možakar, če pade, potrebuje kar nekaj časa, da se pobere in zavihti svoje sejalo smrti.


Takole je videti, ko imaš pod nogami nič drugega kot zrak in kup podijvanih nacistov.
Skoki s padalom se dogajajo skozi vseh šest misij in po večini smrti, odvijajoč v Siciliji, Italiji, Nizozemskem in Nemčiji. Crkavaš lahko po mili volji, saj po vsaki smrti spet zajadraš s padalom po nebu. Shranjevanje nastopi po vsaki izpolnitvi cilja ali doseženju pomembne pozicije, shrani pa ti položaj izvežbanosti pri orožju in število rešenih ciljev, kot tudi število pobitih pripadnikov nacistične drhali, katera se ob neshranjeni igri ponovno zaredi. Misije so bolj kot ne kratke, a raznolike in imajo zavoljo padalstva kar visoko »replay vrednost«, torej vrednost ponovnega preigranja. Le-to poskuša dvigniti še nadgrajevanje orožja, ki vsebuje tri stopnje in ti bodisi zveča ubojno moč, magazin ali natančnost bodisi tresenje ali kakšen poseben bombonček, denimo polna avtomatičnost na švabski pištolici Mauser. Fašeš jo, ko dosežemo določeno stopnjo »izurjenosti«, nabirajoč jo z pridnim pogubljanjem nepridipravov ali z hkratnim masakrom treh ali več, prinašajoč veliko več čudežnih točk. Da pa ne uzremo le teksta, prikazujoč nam nagrajen bonus, se slika dodatno zamegli in čas upočasni, tako da dobimo precej prijeten efekt, ki ti proti koncu igre nudi cel blagoslov, če ne še več. Orožij je drugače veliko in jih je bolj kot ne težko zbrati vsa čez igro, kaj šele, da bi jih vse do konca nabildal. Med njimi so tako klasične pokalice Tretjega rajha in Amerike, kot tudi trije tipi granat, bazuka, panzerscherck in statični mitraljezi. Pogrešal bi le še kakšen plamenometalec, saj tesno grupiranih švabonarjev ne manjka.


Tole je zadnja misija, Flakturm. Žal nič posebnega, kot bi pričakovali.
Sovrage sestavljajo klasične nemške in italijanske bojne čete, ki si proti koncu igre zvišujejo čine in orožja; od navadnih pehotnikov pa do falschirmjaegerjev, grenadirjev in oficirjev, EA pa se pač ne more izogniti izključitvi znanstvene fantastike, zatorej imamo na koncu špila opraviti z večimi übersoldati, oboroženimi z mobilnim mitraljezom in podlegajoč šele po celemu magazinu avtomatske puške. Za »pravo« vojno »dramo« poskrbi še par tankov, katerim top seže do presenetljivo visokih kotov; tako sem Tigrovo granato fasal, ko sem pod kotom sedemdesetih stopinj stal na strehi cerkve nad njim. Prav tako umetna inteligenca tako nebodijihtreba kot tudi svojih sovojakov sploh ni inteligenca, saj znajo le teči po mapi in se skriti za vsak možen zaklon, pa naj bo v okolici na desetine sovragov ali nobenega; dostikrat se tudi zgodi, da tvoji kar na slepo tečejo direktno v sovražnikov ogenj, kjer se postavijo v butast položaj in še bolj na slepo streljajo. Sami sicer ne naredijo nič, so pa v dobro pomoč pri ofenzivi na zaprte prostore. Navsezadnje jih nikoli ne zmanjka, živijo pa po par minut, zatorej posebnih tovariških prijateljev ne pričakujte. Stvar se navkljub slabi umetni pameti igra dobro, pa tudi pretežko ni; večje težavnostne stopnje se odklenejo šele pozneje.


Tale žival, zmožna svoj gobec vrteti pri skoraj devetdesetih stopinjah, je Tiger.
Grafiko v igri goni Unreal Engine 3, ki na mestih prav lepo kaže svoje zobe. Fizike okoljskih predmetov sicer ni (trupelca jo seveda imajo), so pa efekti blura, refleksij, ognja in dima všečni. Teksture okolja niso ne vem kaj, tiste na soldatih pa gre hvaliti v nedogled, takisto detajliranost njih modelov. Vse premikajoče gonijo izredno realistično izdelane animacije, katerim gre pripisovati gibanje, podobno filmskemu. Mehčanja robov igra ne podpira, kar med igranjem ne bi mogli pisati pod prevelike zamere. Če odštejemo glavni meni, v katerem 3D scena letečih letal zavoljo grdih, ostrih robov izpade precej butasto. Svet je lepo izdelan in vsebuje mnogo detajlov, zaradi katerih uvedba po mehčanju robov ni tako nujna, zgrešili pa so osvetljevanje scen in njih barvitost, saj bi nekatere scene lahko izpadle precej manj monotono, četudi so nočne (da o dnevnih ne govorim). Predvsem notranjost raznoraznih zgradb deluje dolgočasno in daje videz, da v igri sploh ni senčenja, kar igralca rado prežene ven, na obširno svobodo. Hočem povedati to, da bi lahko notranjost izpadla precej bolj mamljivo; primer je S.T.A.L.K.E.R., kjer so bila interiorna področja glavno mamilo in velik plus k vizualni podobi.Tako ali drugače zadeva na mojem PC-ju, 8800 GTS, 3 GB-ih RAM-a in Athlonu X2 4200 teče z okoli štiridesetimi sličicami na sekundo, tako da se o performansu ne bi pritoževal.
Zvočno igra tako kot vse druge izpod rok EA doseže svoj cilj, saj so zvoki krepel in eksplozij domala realistični, k tematiki pa se itak lepo podajo takratnodobne koračnice.

Tako torej, Airborne seriji ni niti v ponos, niti v sramoto. Je precej kratek, a zabaven. Za daljšo življenjsko dobo je na voljo tudi večigralstvo, nudeč še nekaj uric igranja, pa tudi enoigralski način zna podvojiti svoje trajanje zaradi lahkosti osnovne težavnostne stopnje in FRP-jevskega poboljševanja orožij. Kot streljačina zadnja Medalja Časti izpolni zadan cilj in je tako »must-have« vsakega CoD2 freaka, ki si življenja še ni uničil z dvajseturnim nažiganjem nje multiplayerja. Kot igra je Airborne soliden pohod skozi glavne kritične točke druge svetovne vojne, o mojstrovinah v stilu prvega Call of Duty pa pač ne gre govoriti.

vir:
http://www.slo-igre.net/index.php?pojdi=igra&id_igre=1772&id_opisa=95
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://www.slo-minimoto.com
 
Medal of Honor: Airborne
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
PlayGame :: Igre :: Igre za PC-
Pojdi na: